Če vprašate našo Živo, kaj ima na svoji gredici, kot iz topa izstreli: „Jagode!“ in pokaže svoje bele zobe in željo, da bi jih kar takoj šla nabirat.

Lani smo prvič imeli vrt in Živa si je jagode kar prisvojila. Pa malo motiko s tistima dvema nevarnima ‘špicema’ tudi. Bolj smo jo skrivali in prepovedovali, bolj je kopala z njo. Tako sem se letos odločila, da Živi dodelim svojo gredico, ki jo bo lahko po mili volji prekopavala in nanjo posejala oz. posadila zelenjavo, ki jo ima rada. Izbrala sem gredico zraven jagod, seveda. 🙂

[singlepic id=258 w=320 h=240 float=center]

Gredica je velika za tretjino dolžine naše grede, po širini pa enaka. Najprej sem na gredico posadila vrstico spomladanske solate, ki mi jo je dala moja mama (samo zato, ker drugje ni bilo prostora), nato pa sva se z Živo čez nekaj tednov „resno lotili dela“. Gredico sva skupaj opleli; tudi ata je pomagal; naslednji dan pa sva se namenili  posejati korenček in morda še kaj.

Ko sem gledala, kako bi bilo najbolje zasejati korenček, me je prešinilo, da je greda za Živine majhne roke prevelika. Ker sta Klavdija in Miran (iz naše lope) Živi podarila 3 flance paradižnika in ker je Živa stara 3 leta, sva se odločili gredico razdeliti na 3 dele. Narisala sem potke, Živa jih je uhodila. Sama je želela izkopati luknje za paradižnike in tudi zalila jih je sama (jaz sem le malo „oblikovno asistirala“) 🙂 ter položila prvi paradižnik v zemljo.

[singlepic id=260 w=320 h=240 float=center]

Zatem sva posejali še dve vrstici korenčka in eno ameriškega slamnika, še vse skupaj zalili in pobegnili domov pred dežjem. Živine gredice so videti nekako takole:

[singlepic id=262 w=640 h=480 float=none]

Tretja gredica bo povečini najbrž ostala prazna, ker jo „mora“ Živa še večkrat preštihati. 🙂

Zelo verjetno bo Živa letos pri urejanju svojih gredic potrebovala veliko pomoči in vzpodbude. In zelo verjetno jo bodo večkrat premamili sadovi na sosednji gredici (jagode), ko bo potrebno puliti plevel, ampak to je šele začetek oz. bolj „poskus“ približati zemljo otroku na način, da se počuti koristnega in da na skupnem vrtu pridela nekaj svojega.

Kdo ve, morda bo pa paradižnik počasi (v nekaj letih) naučil Živo o tem, da je treba biti vztrajen (pri delu), da je domače pridelana hrana bolj okusna in zdrava in da je še večji užitek jesti sadove dela svojih rok. Za letos pa samo upamo, da bo dozorel. 🙂

[singlepic id=261 w=320 h=240 float=center]

[fb_button]